sreda, 21. november 2012

Biomehanika po rupturi sprednje križne vezi - pilotna študija



Najpogostejša poškodba kolenskega sklepa pri športnikih, kot tudi nogometaših, je ruptura sprednje križne vezi (ACL). Biomehanika eno ali več let po poškodbi ACL brez rekonstrukcije je pri športnikih slabo raziskana. Obstoječe raziskave so si enotne, da je ena od posledic rupture ACL povečana translacija tibije anteriorno. Cilj pilotne študije je bil ugotoviti razlike v nekaterih biomehanskih parametrih med stabilnim in nestabilnim kolenom pri običajni, samo-izbrani hitrosti hoje z namenom pridobitve vpogleda v možne kompenzatorne strategije. Z visokofrekvenčno kamero (120 Hz) in reflektivnimi markerji na spodnjih okončinah smo posneli 10 korakov v fazi opore pri preiskovanki (starost: 39 let, telesna višina: 158,5 cm, telesna masa: 45,0 kg) s totalno rupturo ACL (mehansko nestabilno, a funkcionalno stabilno koleno), 3 leta po poškodbi. S pomočjo kinematične analize smo spremljali kot  levega in desnega kolena. Obenem smo s pritiskovno ploščo izmerili reakcijske sile podlage in s pomočjo inverzne dinamike izračunali povprečen neto mišični navor obeh kolen.  S pomočjo T-testa za neodvisne vzorce oz. Mann-Whitney U testa smo ugotovili značilno (p=0,000) večji kot ekstenzije nestabilnega kolena, medtem ko se neto mišični navor ni razlikoval med stabilnim in nestabilnim kolenom. Znano je, da totalna ruptura ACL vodi v razvoj prezgodnje artroze kolenskega sklepa. 
Pričakovali bi, da je neto mišični navor tisti, ki povzroča prezgodnjo obrabo hrustanca, vendar kot kažejo rezultati te pilotne študije, obremenitve na mehansko nestabilno koleno niso povečane. Povečan navor verjetno ni tisti, ki bi bil primarno odgovoren za razvoj prezgodnje artroze, ampak nosi večjo težo spremenjena trenutna os vrtenja v kolenu, ki je posledica povečanega kota ekstenzije. Uporaba fizioterapevtske tehnike manualne kinematične reedukacije bi lahko omogočila zmanjšanje ekstenzije v kolenu in s tem vplivala na enakomernejšo obremenitev hrustanca pri osebah, ki se zdravijo konzervativno. Totalna ruptura ACL tudi po 3 letih po poškodbi torej vpliva na biomehaniko nestabilnega kolena med hojo. Večina športnikov se zaradi velike možnosti ponovne poškodbe kolena, ki vodi v lezijo meniskusa, odloči za rekonstrukcijo ACL. Za tiste, ki se zdravijo konzervativno pa bi veljalo podrobneje raziskati vpliv manualne kinematične reedukacije na biomehaniko kolena, kot tudi morebitne razlike v mišični aktivaciji med mehansko stabilnim in nestabilnim kolenom, ki bi lahko bila razlog za povečan ekstenzijski kot. 

Ruptura sprednje križne vezi in aktivacija mišic


POVZETEK

Mišične aktivacije nestabilnega kolena zaradi totalne rupture anteriornega križnega ligamenta (ACL) so nejasne. Cilj pilotne raziskave je, da preverimo ali se razlikuje mišična aktivacija v stabilnem in nestabilnem kolenu zaradi totalne rupture ACL. V pilotni raziskavi je sodelovala 1 preiskovanka (39 let, 158,5 cm, 45 kg, BMI 18 kg/m2), s totalno rupturo ACL pred 3 leti. Z elektromiografijo (EMG) smo merili aktivnost m. vastus medialis (VM) in m. biceps femoris (BF). Vrednosti smo normalizirali glede na največje izometrično naprezanje pri kotu 40° fleksije kolena. S T-testom za neodvisne vzorce smo primerjali povprečno aktivnost VM in BF v posameznih podfazah hoje nestabilnega in stabilnega kolena. Ugotovili smo značilne razlike med amplitudo m. vastus medialis stabilnega (VMs) in nestabilnega (VMns) kolena v fazi dvojne opore ob dostopu (VMs = 35.6 ± 10.6%, VMns = 23.3 ± 14.6%, p = 0,033), fazi enojne opore (VMs = 13.8 ± 4.5%, VMns = 6.5 ± 3.2%, p = 0,000), fazi dvojne opore ob odrivu (VMs = 16.8 ± 13.0%, VMns = 1.0 ± 0.4%, p = 0,001) in fazi zamaha (VMs = 17.0 ± 4.7%, VMns = 11.1 ± 5.7%, p = 0,006). Ravno tako smo ugotovili značilne razlike med aktivacijo m. biceps femoris stabilnega (BFs) in nestabilnega (BFns) kolena v fazi dostopa (BFs = 4.0 ± 1.1%, 10.5 ± 2.7%, p = 0,000), opore (BFs = 2.0 ± 3.0%,   = 7.7 ± 4.8%, p = 0, 002), odriva (BFs = 0.9 ± 0.3%, BFns = 1.9 ± 0.8%, p = 0,001) in zamaha (BFs = 8.5 ± 2.7%, BFns = 16.0 ± 4.1%, p = 0,000). Rezultati kažejo, da je v nestabilnem kolenu večja aktivacija BF in manjša aktivacija VM v primerjavi s stabilnim kolenom. Predpostavljamo torej, da mehanoreceptorji v sklepni ovojnici zaznajo prevelik zdrs tibije anteriorno in preko sinaps v hrbtenjači facilitirajo aktivnost sinergistov ACL in inhibirajo aktivnost antagonistov. Potrebne so nadaljne raziskave, ki bodo spremljale aktivnost vseh glav m. quadriceps, m. semitendinosus in m. sartorius.

petek, 16. november 2012

Raztezanje - Stretching


Kako raztezamo, da izkoriščamo nevrofiziološke mehanizme v mišici sebi v prid?
  1. Raztezamo počasi!
  2. Raztezamo z nizko intenzivnostjo!
  3. Silo postopno dovajamo!
  4. Silo postopno odvzemamo! 
Cilj raztezanja je lahko:
  1. povečevanje dolžine mišice (statično, ciklično, ciklično raztezanje + napenjanje) ali
  2. izboljšanje metabolizma v mišici (dinamično raztezanje). 
  • Kako torej raztezamo, da ne poškodujemo vezivnih tkiv v mišici, a kljub temu pride do povečane gibljivosti, torej deformacije in reorganizacije vezivnih tkiv?
    • Raztezamo z majhnimi obremenitvami v elastičnem obsegu na koncu giba. Gib izvedemo do konca, ko začutimo razteg, napetost, ne smemo čutiti bolečine!
  • Položaj naj bo stabilen in udoben!
  • Zaželjeno je, da je v okolju kjer raztezamo primerna temperatura in da so mišice pred raztezanjem ogrete, saj povišana temperatura poveča fenomen lezenja in poveča prožnost vezivnih tkiv. Nikoli ne raztezamo hladnih, neogretih mišic!
  • Pogostost raztezanja je od 2 krat tedensko do 7 krat tedensko. Če raztezamo preveč intenzivno, pride do poškodbe kolagena, ki potrebuje čas za regeneracijo - v tem obdobju ne raztezamo! Če je prekratek regeneracijski čas med raztezanji, pride do kroničnega vnetja nizke intenzitete, povečane proliferacije (razraščanje) kolagena, ki ima za posledico povečano brazgotinjenje in zmanjšano gibljivost!

1. STATIČNO RAZTEZANJE za povečevanje dolžine mišice
  • Razteg zadržimo v položajukjer čutimo rahel upor tkiv in ne bolečine!
  • Med raztegom se v mišici razvije polovičen tonus (napetost) kot pri balističnem raztezanju.
  • Razteg naj traja od 4 min do 5 min.
  • Poveča se prožnost tkiv, vezivna tkiva v mišici se podaljšajo.
2. CIKLIČNO RAZTEZANJE za povečevanje dolžine mišice
  • Razteg zadržimo v položaju, kjer čutimo rahel upor tkiv in ne bolečine!
  • Razteg naj traja 30 sekund.
  • odmoru, ki traja 15 sekund, še malo povečamo gib, tako da ponovno čutimo upor in ne bolečine!
  • Cikel ponovimo 6 do 10 krat.
3. CIKLIČNO RAZTEZANJE + MIŠIČNO NAPENJANJE
  • Raztegnemo do položaja, kjer čutimo rahel upor tkiv in ne bolečine. 
  • V tem položaju rahlo napnemo mišico, ki jo raztezamo in zadržimo kontrakcijo v raztegnjenem položaju 30 sekund.
  • Potem mišico sprostimo in v odmoru, ki traja 15 sekund, še malo povečamo gib, tako da ponovno čutimo upor in ne bolečine!
  • Cikel ponovimo 6 do 10 krat.


Za povečevanje metabolizma v mišici pa DINAMIČNO RAZTEZANJE
  • počasno raztezanje (za razliko od balističnega raztezanjako so visoke hitrostido konca giba, ko začutimo napetost in ne bolečine 
  • veliko ponovitev
  • primerno za ogrevanje, saj zaradi velko ponovitev pride do povišanja temperatura in posledično povečanega fenomena lezenja in povečane raztegljivost mišice
  • primerno za ohlajanje, saj zmanjša mišični tonus (napetost) in pomaga pri odplavljanju odpadnih produktov v mišici (laktata).

četrtek, 15. november 2012

Bolečina v križu in trigger point masaža


Miofascialni bolečinski sindrom (bolečina iz mišic) je pogosto vzrok za bolečino v križu. Trigger točke (mišični vozli) v m. Quadratus lumborum, m. Iliocostalis, m. Longissimus, m. Gluteus medius, m. Iliopsoas, m. Rectus abdominis, mm. Multifidi in Rotatores lahko povzročajo lokalno ali preneseno bolečino v križu. Aktivne trigger točke povzročajo spontano bolečino, medtem ko latentne trigger točke lahko izzovejo druge simptome kot npr. občutek napetosti, zategnjenosti. Pri fizioterapevtski oceni, ko ugotavljamo, katera mišica je vključena v miofascialni bolečinski sindrom, uporabljamo poleg anamneze (pogovora) in inspekcije (opazovanja) še teste gibljivosti in palpacijo (tipanje). Obstajajo 3 glavni diagnostični kriteriji: napet trak, lokalno občutljiva točka in izzvanje tiste bolečine, zaradi katere je oseba prišla po pomoč na fizioterapijo. Trigger point masaža je fizioterapevtska metoda za lajšanje oziroma odpravljanje miofascialnega bolečinskega sindroma. Uporabljamo 4 različne fizioterapevtske tehnike glede na kroničnost stanja in anatomske značilnosti. S trigger point masažo ne samo, da lajšamo oziroma odpravimo bolečine v križu, lahko vplivamo tudi na patološki gibalni vzorec in zaustavimo širjenje problema na druge mišice in kite. Osebi sestavimo individualni terapevtski program vaj, jo naučimo pravilno izvajati vaje in ji damo ergonomske napotke.